Verjetno se je vsak med nami kdaj vprašal za koga: '' Kako mu uspeva toliko stvari?'' In ta teden, sem se kar nekajkrat, to vprašala tudi sama. Razlog je seveda - šiht (študentski). Da kar konkretno povem. Letos sem bila kar pridna s poletnimi izpitnimi roki, zato sem imela en čas lepo na izico dneve, ampak vse prej kot dolgočasne. Se mi je dogajalo cele dneve, skos kaj za počet. Je res, da je bilo kar sem počela predvsem kar me veseli, hobiji pa seveda tudi relaxacija poleg nekaterih obveznosti. In ja, potem pride šihtič in je stvar kaotična. Na 8 ur spanja lahko pozabim, ker se še vedno ne morem 'zgodaj' spravit v posteljo, potem pa vstajanje pred sedmo, več kot osem ur na šihtu - letanje gor in dol pa potem se prebit domov (vmes, če se da še na hitro po kakem opravku) pa migat - kar takoj vzme +/- 90min (hja, Z leti gre samo še v širino, nič v dolžino, bi rekel naš bivši profesor za športno
) pa potem probat nogicam privoščit mini kopel pa preživela bi čimveč kvalitetnega časa z boljšo polovico pa s prijateljico bi šla še na drinkc pa kak nov del serije bi pogledala al pa film pa trič trače pregledat pa s pesekoma se ukvarjat pa še mal se relaxirat in pet ob muski... s tem, da tudi, če ješ pogosto zunaj in doma ni treba kuhati so tu obveznosti, ki se ne 'zgodijo' same od sebe - je treba dat oprati perilo pa sušit, likanje, sesanje, prah ipd. Potem je tule of kors še moj blogec, ki mi je super fajn, ampak si morm kar zorganizirat in že vnaprej pripravit. Še dobro, da lahko nastaviš, kdaj ti objavi kako objavo, tako da ti mini potrebno biti fizično prisotna, ker tele dni sm res malo na netu (zato nekatere objave in napake popravim šele naknadno).
Skratka, enostavno se ne da vsega naredit v enem dnevu, tudi, če si motiviran in zorganiziran. Si resnično ne predstavljam, da bi imela še družino. Ja res je, da se ti spremnijo prioritete, ampak saj se ti nekako morajo, če si odgovorna oseba (in u bistvu že vnaprej veš, da ne bo več časa za pol stvari). In ne glede na to v katerem obdobju se človek nahaja, vedno se je treba nečemu odpovedat, si postavit neke prioritete, cilje. Ponavadi ljudje s polnimi urniki pravijo, da naredijo še več, če imajo veliko stvari na kupu. S tem se strinjam, ampak spet - saj ti kaj drugega ne ostane oz. če ti je do nečesa boš pač delal v tej smeri, ker si zadevi predan. Pa vendar to še ne pomeni, da so vse odpovedovanja lahka. Sploh ne. Ampak se odločiš in delaš po najboljših močeh. Je pa taki tempo res ubitačen. Aja pa mal off-topic, pa vendar zelo pomembno: ob vseh teh norih dnevih si je treba zorganizirati še prehrano, če ne želiš bit stalno na neki hitri prehrani in da ne mečeš vase kot v kanto za smeti ...
Če zaključim. Pred dvema tednoma sem vedela o delu in usklajevanju to, kar vem danes. Požre ogromno časa, spanca in energije, na nek način zbija kreativnost (čeprav je to seveda odvisno od dela), več stresa, usklajevanja, manj prostega časa in tako naprej. Ampak hej - situacijo obrneš kakor jo želiš. Lahko jamram o temu kok je vse hudo (in mi je hudo, kar se del tiče, ker so res dolga&naporna; pa čeprav študentsko delo); lahko pa sprejmem izziv in rečem: Damn, dobra sem, da tok stvari lahko koordiniram, da nabiram nove izkušnje, ampak se ob vsemu posvečam še sebi in mojim konjičkom, res izkoristim čas, kar se da pa tako naprej. Čeprav dejstvo je, da mi 14 dni nazaj ni bilo čisto nič hudega in kot že rečeno, o besedi dolgčas ni bilo ne duha ne sluha. Lepo je počet stvari, ko si jih pač zaželiš, ampak danes je to luksuz. Samo spet, treba se je odpovedat nekemu času, ker če ne delaš, si mal težko kaj ustvariš. In na nek način si priseljen delati. Pa ne, da sama nočem delati, samo veliko problemov je s tem delom. Že samo to, kaj se smatra kot delo (plačano delo, tisto ki služi kapitalu, profitu), ampak o tem kdaj drugič...
No comments:
Post a Comment