Kriza identitete

No tokrat 'urica' psihologije. Nekateraj področja psihologije so mi bila vedno všeč.
Tokrat nekaj besed o Eriksonu in njegovem modelu psihosocialnega razvoja identite.

Včasih dobim občutek kot, da smo ljudje non stop v nekih kriznih obdobjih in da je imel tale Erikson kar prav, ko jih je razčlenil...

Erik Erikson je bil razvojni psiholog in psihoanalitik, več pa si lahko preberete tu. Razvil je psihosocialni pogled na razvoj in obnašanje; postavil epigenetski princip, ki pomeni, da vsaka nova stopnja v življenjskem poteku doda nekaj specifičnega k vsem naslednjim fazam in se nanaša na vse prejšnje; v psihoanalizo je vnesel koncept relativnosti in komlementarnosti, razdelal identiteto in še in še.

Mene tokrat zanima samo ta del z identiteto krizo. Te so rezultat notranjih duševnih konflikotv in zunanjih konflikov, ki nastanejo iz prevzemanja novih družbenih obveznosti, vlog... Erikson je identitetne krize razdelil na 8 glavnih identitetnih kriz (5 v otroštvu in 3 v odrasnlostni ter starosti)...

1. zgodnje otroško obdobje - pra(ne)zaupanje: gre za primarna izkustva, ki se ne obnovijo, neugodje telesnega razvoja, občasna izguba stika z mamo

2. med 2. in 3.tim letom: konflikt med avtonomijo in sramom/dvomom, otrok začne uvajati svojo voljo, prvi obrisi jaz-ti, moje-tvoje, ogroženost zaradi močnejših staršev

3. iniciativnost in občutek krivde: otrok se skuša identificirati z zanj pomembnimi osebami, razvoj vesti in nadjaza, razvoj govora in jezikovne komunikacije ter miselnih sposobnosti

4. kriza med smislom dejanj in občutkom manjvrednosti: začetek šolanja, občutek zadovoljstva, lastna neuspešnost

5. odločilna faza - kriza adolescence oz. kriza identitete: gre za oblikovanje jaz identitete, zavestna kriza, integrirane izkušnje iz prejšnjih kriz, intenziven razvoj duševnih in telesnih sposobnosti, večja pričakovanja glede dejanj, odločitev, načinov sprejemanja socilanih vlog...

In ko se človek že veseli, da je najhujše teen obdobje mimo in upa in si misli, da mu bo pot od tu naprej jasna, mnogi opažamo, da temu, seveda, ni tako. Erikson nadaljuje...

6. prehod v odraslost: intimnost in izolacija, strahovi, negotovosti, nove odgovornosti

7. pozna odraslost: ustvarjalnost se sreča s stagnacijo, rutina s kreativnostjo, katero od teh poti izbrati?

8. starostno obdobje: integiteta in življenjski obup, opazuješ svoje življenje do sedaj

No ja, če smo premagal prvih 5, bomo verjetno tudi naslednje. Pa to so samo glavne faze, kaj šele vmesne pa osebne pa ne vem kake še. Samo tele zavedne faze od adolescence naprej, se mi zdijo vseeno hujše kot tistih, ki se jih itak nisi zavedal v otroštvu, čeprav tudi te iz otroštva vplivajo na sedanje. 
Seveda nas je mnogih strah prihodnosti... kako boš sploh šel na svoje, kaj ti bo diploma, če za intelektualce ni dela, sem na pravi poti s svojim življenjem in tako naprej. Se mi zdi pomembno, da se zavedamo, da gre mnogo ljudi čez to in da je strah razumljiv, negotovost ubija... Časi so seveda drugačni, ampak vedno se je blo treba borit za svoje cilje.
In če zaključim še kar se identitete tiče, gre za razvojni dosežek. Identiteta se oblikuje skozi celo življenje in ni, kot mnogi zmotno mislijo, oblikovana takrat, ko ti je približno jasno kdo si.


P.S. Tole je okvirno vse skpaj predstavljeno iz mojega laičenga znanja, tak da mi kolegi/ce iz psiho oddelka ne zamerit.