London impressions: Westminster Abbey

Z Londonom sem bila v OŠ rahlo obsedena. V bistvu sem bila lep čas tega obdobja prepričana, da bom kot športna novinarka delala v Londonu in o njem sem predelala še in še gradiva. Ker sem znamenitosti na spletu in knjigah videla že neštetokrat me je prav zanimalo, če bodo tak vtis naredile name tudi v živo. Vse Londonske znamenitosti so mi s časom postale kar izpete, ker jih pač vidiš tolikokrat. Seveda sem se veselila, da jih vidim, ampak po drugi strani sem si mislila: ma saj ni nič posebnega. Pa sem se motila. Zgradbe so res fantastične in kar ne moraš nehat strmet v njih. Gotski slog mi je res višek estetike in izgleda veličastno. Da o detajlih sploh ne govorim.

Ena izmed teh znamenitosti je bila tudi Westminster Abbey, kamor sem si res želela it, ampak nisva bila gotova, da bova res šla. Karti sva kupila tam, upoštevali so nama tudi študentski popust. V notranjosti ti ponudijo zemljevid po opatiji, ki je označen s številkami, pri mizi pa lahko dobiš brezplačni walkie/telefon. Greš na mesto številke, jo odtipkaš v walkie zveš nekaj o temu delu zgradbe... Dragi že stisne prvo številko in mi pravi, da je naš 'vodič' Jeremy Irons. Aaaaaaaaaa!

Če mi je čeljust rahlo padla že ob vhodu v to božansko zgradbo, mi je ob teh besedah padla še bolj. Hitro kliknem! OMG! It's really Jeremy! Mi je med ljubšimi igralci, predvsem pa mi ima enega najboljših glasov ever (lahko ugibate od kdaj... jup, glas Scara iz Lion Kinga, ko smo bili še mali)! Hote ali ne, v meni se je spet prebudila hihitajoča se, zasanjana najstnica. In to je trajalo vsaj 15 minut. Lej! Jeremy mi pač ne govori vsaki dan v telefon ane :) Posledica tega je bila tudi moja nezbranost in pri začetnih točkah, kljub temu, da sem poslušala, nisem imela ideje kaj je povedal. Lahko si tudi mislite, da se je iz tistega: da bova poslušala samo na izico, kar naju bo zanimal, končalo tako, da sva poslušala vse točke (hihi). Kot sem rekla, dejstvo: Jeremyja nimam vsaki dan na fonu ;)

Slikanje v notranjosti je prepovedano, razen na enih delih, kjer je že pol zunanji del, sem se malo pregrešila. Čudovito! Človek zgubi besede notr. Waw pri wawu. Cel dan bi lahko bil samo tu. Pardon, več dni.

Evo, walkie talkie po katerem sem poslušala Jeremyja...

Pa še spominek, kazalka za knjigo in vstopnici.

Prelepo, vredno svojega denarja in z veseljem še kdaj.