Hrana in pijača v Londonu. Upam, da ste že zajtrkovali btw... just sayin' :)
Ja prva omemba je brez dvoma Gordon Ramsay in njegov Maze Grill. Vsi, ki me poznate veste, da sem fenica, da mi je spremenil kar nekaj pogledov v zvezi s hrano, užitek ga je gledat kako strast ima do kuhanja in veselim se svoje kuhinje, da preizkusim več njegovih receptov. V grobem je 45-letni Gordon Ramsay svetovno znan šef, ki ima po svetu lepo število restavracij, ki so nagrajene in priznane. Mnogi ga poznate iz resničnostnih šovov kot so Hell's Kitchen (britanska in ameriška verzija), The F Word, Ramsay's Best Restaurant, Ramsay's Kitchen Nightmares (britanska in ameriška verzija), MasterChef pa v pripravi je tudi Hotel Hell pa verjetno še kaj. Dečko je res inspiracija, skos v muvingu in ne vem kdaj ima sploh čas spat. Je tudi poročen in oče štirih otrok. Več o njemu na wiki, če vas zanima, tega je enostavno tu mač!
Midva sva se med dvanajstimi njegovimi zadevščinami v Londonu, odločila za cenovno najugodnejšo in sicer Maze Grill. Sva pa zaradi lažjega razpolaganja s preostalim dnevom izbrala, da greva na zajtrk... in to kaki zajtrk!
Mizo sva prej rezervirala preko spleta, nekaj dni pred prihodom so poklicali in preverili, če rezervacija še velja. Prideva točno, 'maître d' naju povabi naprej, restavracija tisti dan precej nezasedena, tako da sva lahko izbirala kje bova sedela. Izbrala sva mizo ob oknu, kjer sva imela pogled na bližnji park.
Vhod.
Del notranjosti.
In woooola, naj se zajtrk začne! Zelo mi je bila všeč kavica v vrčkih, da jo res dobiš veliko pa naravni sok je bil 1a. Na sredini na deski je maslo, poleg marmeladice...
Izbirala sva lahko med navadnim in polnozrnatim opečenim kruhkom/toastom. Odločila sva se za drugega, pa še pogled na park.
Pa še 'glavni prihod' angleškega zajtrka. Umešana jajčka so se kar topila v ustih, klobasice top, še gobici (ki jih sicer ne jem) sem z veseljem pohrustala. Tudi nad slanino in paradižnikom se ne navdušujem, ampak če je dobro pripravljeno, zakaj pa ne?
Račun. Naj bo kar zaprt ja :) Ampak hej, ne privoščiš si takega razvajanja vsak dan!
K**canje mi ne dela težav, ampak tu ostaneš brez besed. Poleg hrane, tudi osebje prav preveč prijazno. Pa saj tako bi v končni fazi moralo bit, ampak res... samo, da sva malo pogledala in zavzdihnila nad božansko hrano, že sva bila povprašana, če je vse ok, če lahko še kaj postrežejo/dodajo... En natakar se je tudi ponudil, da naju slika... Super vtis. We'll be back for sure!
Druga super truper zadeva je bila kava! Vejo kaj je frikin' podaljšana kava! Je malenkost dražja kot tu, ampak dobiš je pa tudi več in ne gledajo pisano ko rečeš, da želiš podaljšano kavo brez vsega.
Najini prvi kavici iz franšize Eat.
Pa še kava iz Coste in Starbucksa, ki je res na vsakih 200 metrov. Ponekod ti na lonček napišejo tudi tvoje ime (glej sliko in lonček na desni).
V Sloveniji (no predvsem Ljubljani), res pogrešam take doze kave. Dejansko samo za tri lokacije vem, da točno vejo kako kavo želim, ko naročim. V četrtem lokalu je to dojela celo ena natakarica in jo pripravi tako kot treba. Pri ostalih je veliko razlaganja in mahanja pa še to večina ne dojame kaj sploh. Za primerjavo spodnja slika. Pa to je za pri nas še luksuz kar vidite na spodnji sliki, drugače ti naredijo kot navadno kavo, samo da noti ne dajo nič oz. jo tako minimalno podaljšajo, da se praktično ne opazi. Damn, I miss London coffee!
Na fish and chips sva se namenila v Rock & Sole Plaice, ki je znan kot ena boljših restavracij z omenjeno jedjo. In res je bil njamsi. Krompirček in ribica. Mljask! Pa velike porcije! Slastno!
Naključje ali ne, slike s pohajanja po pubih so v večini nekaj meglene :) Verjetno je kriva svetloba, ker se je že pripravljalo na večer oz. je bilo zvečer oz. je bilo v lokalu. Verjetno, hihi.
Najbolj navdušena sva bila brez dvoma nad pubom John Snow, kjer je bilo polno notri in zunaj. Vajb pubov mi je bil res top. Za razliko od lokalov pri nas, so tam dejansko starostno 'normalni' ljudje. Ni neke mularije ali pa starih dedov za šankom... v lokalu so bili (po moji oceni sodeč), ljudje med 20 do 55 let. In vzdušje res tako awsome in sproščeno. Aaaaaaa, balzam, balzam za dušo vam rečem. Kar se mi je zdelo ob tem tako special je tudi, da v teh pubih, kjer sva bila ni bilo nobene glasbe v ozadju. Pri nas ti pa našopajo eno komercialo, da se komaj slišiš med sabo. Ne ne, tega tu ni bilo in iz različnih kotov si slišal pogovore, različne glasove ljudi, smeh, nazdravljanje... super filing! Opazila sem tudi, da je lepo število ljudi, ki so bili še v oblekah in gredo verjetno ravno iz dela pa so šli še na pivico. Tisto sproščeno pivo, ne: 'gremo se ga nažret kot kanta'. Je pa res, da je bil to samo moj vtis. Ne trdim, da je pravilen.
Omenim naj še en en manjši cafe, ki se imenuje Milk Bar. Tudi tega sem našla v enem izmed vodičev Lonely Planeta. V knjigi je fuul pohvaljen kar se tiče hrane, cene in osebja. Strinjam se s prvim in drugim, osebje pa me je pustilo hladno. Sem sva šla na zajtrk in dejansko zgleda tako kot, da bi bila dva v mini kuhinji in pripravljala hrano in pijačo. Sveže kupljen kruh ti malo popečejo, čez pult se da videti kako ti pripravljajo jajčka oz. kar naročiš, drugi pa večino računa in dela kave ter ostale pijače. Tako prav domač vajb, ampak oba, ki sta delala tam, sta se mi zdela ravnodušna. Pa naj še kdo reče, da osebje ni pomembno? No, zajtrk je bil vseeno dober in cenovno ugoden.
Pa zadnji dan sva se ustavila na enem burgerju in krompirčku čisto tako in je bilo tudi pohvale vredno! Ni nobena of fast food verig, ampak precej sveže pripravljeni fast food. So imeli tudi razne ugodne menije na izbiro. Ime te jami zadeve pa Nourish (blizu Victoria station).
Če zaključim: dobro sva jedla in pila in brez težav bi lahko šel človek raziskovat samo kulinarične užitke po mestu. Pa še enkrat naj pohvalim vodič Lonely Planeta, ki res pomaga najti ugodne variante kam obedovati, da ne zaideš v kako drago restavracijo.
No comments:
Post a Comment