Spremenjen življenski stil

Približno v zadnjem letu sem se začela zavedati pomembnosti življenjskega stila, predvsem kako pomembno je gibanje in prehrana. Pa tudi sproščanje. Ne pravim, da sem že tam, kjer bi rada bila, ampak se premikam in vesela sem nad uspehi do sedaj.

Kako pomembno je, da v vsak dan vključiš miganje mi je postalo jasno najprej. Po SŠ, se mi zdi, da telesna aktivnost res zapade, zato se je potebno kar motivirati in iskati oblike vadbe, ki te veselijo. 2 leti sem hodila na aerobiko. V mislih sem imela to, kar mnogo ljudi: 'Če se bom nekam vpisala, bom potem gotovo, tudi hodila'. 'Tudi drugi bodo tam, pa seveda nočeš ispast najbolj lena rit, pa te motivira, da migaš.' Deloma je vse to res, ampak sama sem prišla do ugotovitve, da tako kot sem se mogla spravit na aerobiko, pa toliko prej od doma it pa vse pripravit, je isto, kot če se odločim pa res migam doma. Pa mi ni treba gledat na uro, grem kadar hočem in imam svoj mir, ker raje športa sama. In sem kaki dobri 2 leti nazaj začela tečt na bratovo pobudo in sem res padla v tek. Ko ni mogoče migati zunaj, delam v sobi kardio vadbo, jogo itd. Skratka se da, če se hoče. Včasih se ti res ne da, ampak vsak se motivira po svoje. Pomaga pa tudi, če se kar oblečeš v športna oblačila, ker potem ni več izgovora in pač greš.

Trenutno: aktivno migam 4x tedensko (-/+1), treninge si zapisujem v en koledarček, ki sem ga dobila pa tedenski pregled imam po mesecih.
Cilj: rada bi, da miganje še bolj rata del mojega vsakdana. Da tudi dneve, ko počivam s tekom, naredim vsaj nek niz vaj. Rada bi si sestavila 30 min programe (3x10min) pa da bi ga lahko delala po delčkih oz. kakor mi paše in bi mi bilo to čisto normalno naredit vsak dan.

S prehrano se niti nisem obremenjevala, potem pa poooočasi začela dojemati, da me je lahko kar sram, da ne pazim bolj na te stvari. Saj nisem smetnjak, ampak gre za moje telo. Pogled na prehrano sem spremenila ob prebiranju knjig, ob gledanju oddaj Gordona Ramsyja itd. Prej mi je bilo vseeno ali je pogrej-pojej zadeva ali ne, samo da nekaj pojem. Šele s časom sem umela, da ni vse kar jemo hrana in da bi mogla namenit več pozornosti temu kaj jem in tudi kolikokrat jem.

No v zadnjih letih sem kar nekaj stvari spremenila... postopoma...

- razne sokove sem zamenjala za pitje vode. Najprej mi okus same vode ni bil dober, tako da sem začela z vodo z okusom potem pa počasi na navadno vodo
- začela sem se zavedati, da premalo pijem, tako da postopoma prišla do tega, da spijem vsaj 2 l tekočine na dan (od tega je ponavadi 1,5 l vode)
- navadni sladkor sem zamenjala za rjavega/trsnega, nato pa končala tudi s tem in si več ne sladkam (izjema je med v čaju)
- pred meseci sem skenslala mleko, ker mi ni sedel, čeprav imam mlečne izdelke rada. Mleka ne pogrešam, sem pa dobila tudi dober nasvet, da naj poskusim s kozjim mlekom, ki naj bi bilo veliko bolj okej kot kravje
- posledično sem se poslovila od pitja bele kave, nadomestila jo je podaljšana kava (brez sladkorja seveda)
- največ 2 kavi dnevno (pa še to je druga zadnje čase brezkofeinska)
- več sadja (ker zelenjave ne maram preveč), tako da skoraj pri vsakem obroku kos sadja zraven ali pa stisnjen sok
- vsaj 4 obroki dnevno (je še največji izziv, posebej če delaš ali pa prepono vstaneš itd)
- nekaterih vitaminov je v živilih, ki jih jemo res malo, tako da tu in tam kako šumečo tableto železa, kalcija itd.
- manj pogrej in pojej stvari; raje si sama kaj pripravim pa četudi zelo basic
- sladkarji pojem veliko manj kot prej
- ne pozabljam na ribice in jih več jem

Cilj je, da prebiram o prehrani še naprej knjige in poskušam še več zdravih obrokov skombinirati in biti na dobri poti kot že sem. Nekih bajnih odpovedovanj ni, ampak ključ je zmernost z vsem.

Mimogrede še. Kadila že leta nisem (pa tudi rej nisem redno), pretirana ljubiteljica Mcdonaldsa nisem, mastnih stvari ne maram preveč...

In ne nazadnje tudi sproščanje. Notranji mir in zadovoljstvo gotovo nastaja tudi s tem, ko se trudimo doseči čimveč na zgoraj omenjenima področjima - gibanjem in prehrano. Ampak ni pa vse. Sama še vedno opazim, da imam kljub super zgornjima točkama še vedno čisto depresivne dneve, ko bi celi dan pela: 'Nobody knows the trouble I've seen... Nobody knows my sorrow...' Mislim, da imam največ dela prav na tem področju. Hitri tempo življenja, skos neko dogajanje... me je pripeljalo do tega, da se resnično težko popolnoma sprostim in prav skos morm neki prčkat, neki počet. Večkrat bi si morala, kot včasih, vzeti zvečer čas zase - prižgati svečke, malo glasbe v odazdju in se enostavno uleči na tla ali posteljo in delati nič. Popolnoma nič! Sicer mi je tek tudi neka vrsta sproščanja in meditacije, kjer zberem misli in dobim nov zagon, prav tako joga, ampak verjamem, da je potreben tudi odklop odklop - brez hujšega fizičnega napora, tvja, neta in vse tehnologije. Treba si je vzet čas zase in se notranje 'sčistit'.