Tekaški debi

Pa sem ga dočakala! Moj prvi tekaški debi na Ljubljanskem maratonu (10 km) oz. na kateri koli tekaški prireditivi. Noč pred samim tekom je bila kar neprespana, živčki so mi delali, polno enih dilem - ali zjutraj jesti in kaj sploh, koliko popiti, bom preveč/premalo oblečena itd. No, ko sem bila enkrat na štartu je bilo že boljše, čeprav je res toliko enih miselnih procesov in vprašanj, vsak ima svoj način priprave, okrog tebe polno ljudi... se je treba res kar skoncentrirati nase, kar ni lahko ob vsemu temu kar se dogaja okrog tebe.

Štart za tekače na 10 km je bil ob pol 9h, gre pa tako, da ne spustijo vseh na enkrat, ampak je po več skupin, sama sem bila v drugi, tako, da nisem čakala predolgo. Pohodil me ni noben, tudi jaz nobenega, tako da je začetek dobro uspel in akcija... meni se je zdelo, da smo štartali kar precej hitro in sem bila nekje do tretjega kilometra že malo zaskrbljena, če mi ga bo sploh uspelo ohranit. In mi ga v veliki meri je. Dobro sem se držala, ampak zadje 2 km sta pa res... zdita se najdlajša in ubijalska.

Moram rečti, da je bil tek tu res svet zase in ne kot sem ga vajena 'na domačem terenu', ko tečem zase. Vzdušje, ki te kar potegne notr, taka pozitiva, kar naenkrat moraš biti pozoren na ljudi, kje boš prehitel, paziti na zgostitve pa morm omenit še klančke. Ne gre za neke vzpone, samo sama tečem res samo po ravnem in seveda je razlika. Načeloma so mi šli, ker sem si mind set tako 'nastavla' (da to pač ni noben big deal), ampak tisti predzadnji klanček mi je kar pobral energije.. Zelo kul filing je tudi, ko tečeš pa te bodrijo ob cesti ljudje, v cilju pa publika... meni sta bila zadnje dva ovinka že tak safr, ampak ko slišiš vzpodbude od ljudi - ja zašprintala sem v cilj in roke v zrak, ouujeee!

Vreme je bilo oblačno, na trenutke rahlo deževalo (je pa bil razmočen asfalt, zato je bilo treba pazit še na to), sicer pa presenetljivo ni bilo takega mraza. Logično se ogreješ že s samim tekom, potem pa še masa ljudi (ni jih bilo malo v kratkih rokavih).

Zdravje je tudi zdržalo, razen nosek mi je dal nekaj dela.

V cilj sem pritekla s časom pod ene ure in sem res ful zadovolna! Teklo nas je nekaj čez 2700 deklet pa sem med prvih tisoč, jej! :)

Po teku smo dobili vodo, sadje, energijsko ploščico,...  pa hop, na toplo, na čajčka in kosilo... potem pa sva se z dragim vrnila, pogledat še mojega brata, ki je tekel maraton (in spet dosegel awsome rezultat). Ubrisan je! :)

Šele takole vidiš kok ljudi, dejansko teče, kok ljudi je orto ubrisanih in zelo dobro teče. Si je brezveze domišljat, da sem sedaj karkoli, ne vem kaj, naredila, ampak osebni cilj sem si zadala in ga izpolnila! Sem vesela in ponosna, da sem ga. In v prihodnje? Sem skoraj zihr, da bom še šla. Če bo le zdravje in motivacija: drugo leto na polmaraton. Sem kar navdušena!

Ob tej priložnosti še zahvala, prav vsem, ki me podpirate. Dragemu, da razume, ko rečem, da bi rada šla še tečt in da se vidiva malo kasneje, za vse masažice, čajčke ter ostale dobrote in razvajanja; bratu za motivacijo, nasvete in da mi tudi materjalno pomaga do kake dražje tekaške zadeve. Pa prijateljicam/kolegicam (tudi virtualnim!), za vse lepe spodbudne besede pa že to, da se spomnite name mi veliko pomeni! Nekateri pravijo, da konec koncev stvari itak opravimo sami, ampak moje mnenje je, da je taka pomoč še kako dobrodošla in super. Dobr je občutek podpore,kakršne koli. Hvala vam!