Bolj pa me preseneča, da zadnje čase v parku, na busu... poslušam ljudi 30+ z mlado družino, ki imajo orgomno za povedati čez mlade, čeprav so bili ne tako dolgo nazaj to tudi oni sami. In tako se začne vzpostavljati vez s starejšimi, ki so jim bili sicer še pred kratkim tečni, opravljivi in zvedavi, ampak pod isto streho so te pač 'manjše zlo' kot mladina. Ker, če razgrajajo in se derejo otroci so pač otroci in so veseli in buc buc, če pa gre za razposajeno mladino so takoj nekultivirani, smrklje in mulci. Ja, malo pretiravam, samo res mi ni jasno zakaj taka nastrojenost. Saj mladi znajo bit res nadležni, ampak nič manj kot otroci, starejša mladina, ljudje srednjih let, starejši ali stari. Včasih se mi res zdi, da bi si mladi zaslužili malo več podpore in pozitivnih besed. In že slišim v glavi, tisti vsem znani stavek: ''Hja! Že, že, ampak mi pa nismo bili taki, ko smo bili toliko stari.''
Seveda ne. Saj tudi mi nismo bili taki kot tisti pred nami in tisti pred nami niso bili taki kot tisti pred njimi. Čas gre naprej in težko je pričakovat, da se bodo današnji otroci igrali z gumitvistom, če lahko skačejo po trampolinu. In tudi naši straši v naših letih niso imeli prenosnikov, ipadov, interneta ipd. Strpnost je beseda, ki se veliko uporablja v govorih, žal pa manj praktično.
Če zaključim, najbrž vsi (pre)pogosto pozabimo, da smo bili tudi mi enkrat mali navihani lumpi, razposajena mladina in da nas morda obdobje (pre)zaščitniškega starševstva ter starostno obdobje nerganja še čaka...
No comments:
Post a Comment