Woody Allen spet na delu. Presenetljivo se je okrog tega njegovega filma govorilo mnogo več kot o večini njegovih del, tudi zaslužil je presenetljivo, ampak popularnost filma in znana filemska ekipa, samega filma še ne delajo dobrega.
Ameriški par, Gil (Owen Wilson) in Inez (Rachel McAdams) sta v Parizu in tik pred poroko. Že od samega začetka se sprašuješ, zakaj bi se sploh poročila? On sanjač, umetnik in pisatelj, ona celi čas tečna do njega in do minutke zorganizirana. Medtem ko se ona zagleda v moža od kolegice in komaj čaka, da spet kam gredo skupaj, on sanjari o Parizu, o življenju v 20. letih, o njegovih idolih: Ernestu Hemingwayu, F. Scott Fitzgeraldu, Pablu Picassu... kako se z njimi dobiva, pomenkuje... nostalgija za časi, ki so bili. Všeč mi je da je eden izmed igralcev, na nek način, tudi Pariz: njegov prikaz, ulice, glasba v ozadju... čudovito! Pa še kake info. zveš o mestu in umetnikih. Meni se je zdela ta kao ljubezenska zgodba čisto brezvezna in nepotrebna, bi mi zadostovalo le Gilovo fantaziranje o Parizu... ker mi je všeč Pariz, ker so mi všeč umetniki, ki jih opeva Gil, ker se tudi sama včasih počutim, da nisem rojena v pravem stoletju in sanjarim (no, ampak imam stik z realnostjo of kors). To Gilovo 'bluzenje' z umetniki mi je bilo super gledati, ampak to je pa tudi to, postane rahlo pointless, čeprav potem dojame in res je, da vedno se nostalgično spominjamo časov, ki so mimo. Tako kot je za nas bilo otroštvo v Jugi zakon in imam lepe spomine nanj, je bilo našim staršem njihovo obdobje super... and so on, and so on. Je pa vprašanje kakšen bi mi bil film, če mi ne bi bilo všeč mesto in sami umetniki. 3+/5
Opažam, da sva v zadnjem času kar iste filme pogledali:)
ReplyDeleteMi je pa fino brati tele tvoje ocene, tako da ti kar, ker mi manjka idej za nove filme.